Način zgodbe

Ofelija

John Everett Millais · 1851-2 · Oljna barva na platnu · Nosilec: 76,2 x 111,8 cm; okvir: 110,5 x 145,8 x 14,5 cm · Tate

Millais obdaja utapljajočo se Ofelijo z bregom, katerega podrobna lepota izostri tragedijo.

Ofelija, John Everett Millais: mlada ženska v srebrno vezeni obleki plava na hrbtu v temnem potoku, obraz in odprte dlani obrnjene navzgor, ob njej plavajo cvetlice; levo trstičje, nad njo vrba, za njo pa gost zelen breg, poln rastlin in belih divjih vrtnic. — Ofelija, John Everett Millais, 1851-2. Google Art Project / Wikimedia Commons · John Everett Millais · Ofelija · 1851–2 · Tate · Javna last

To je Ofelija iz Shakespearovega Hamleta, ki se utaplja v potoku, polnem cvetja.
Njen obraz se med trstjem obrača navzgor.
Gosto trstje zapolnjuje levi breg.
Srebrna obleka se razprostira po vodi.
Svetli cvetovi plavajo ob njeni spuščeni roki.
Divje vrtnice cvetijo nad njenim telesom, ki plava na vodi.
Cvetovi še naprej cvetijo okoli življenja, ki ugaša.

Ofelija je slika Johna Everetta Millaisa iz let 1851–2, ki prikazuje Shakespearovo Ofelijo, kako plava v s cvetjem posutem potoku tik preden utone; je v lasti Tate in razstavljena v Tate Britain v Londonu.

Kaj se dogaja na Millaisovi Ofeliji?

Prizor je sprva videti miren: mlada ženska plava v potoku, svetla obleka se razprostira po vodi, rastline pa zapolnjujejo bregove. Toda to je Ofelija iz Shakespearovega Hamleta, ki se utaplja sredi obilja življenja.

Millais drži prizor v vznemirljivi negibnosti. Ofelijina usta so odprta, dlani obrnjene navzgor, obleka pa razprostrta po gladini. Voda za trenutek podpira figuro, čeprav prizor vodi v njeno smrt.

Kataloški zapis Tate prizor umešča v 7. prizor IV. dejanja Hamleta. Ofelija, ki je izgubila razum, potem ko je njenega očeta ubil Hamlet, njen ljubimec, pade v potok, ko se pod njo med plezanjem zlomi veja, na katero je hotela obesiti svoje vence. Po pripovedi kraljice Gertrude jo razprostrta oblačila nekaj časa držijo na površju, medtem ko poje odlomke starih napevov, dokler je prepojena obleka ne potegne „v blatno smrt“. (Tate)

Kje je Millais naslikal Ofelijo?

Pokrajina ni bila le površno ozadje. Millais je delal na prostem ob reki Hogsmill blizu Ewella in breg proučeval s skoraj trmasto pozornostjo. Listi, trave, vodne rastline in blato dobijo osredotočenost, ki bi jo drug slikar namenil le obrazu.

Millais je ozadje začel slikati julija 1851 v Ewellu v grofiji Surrey, in sicer po natančnem opazovanju narave, kot so zahtevala načela Prerafaelitskega bratstva. V pismu, ki ga navaja kataloški zapis Tate, se je pritoževal, da so muhe v Surreyju „bolj mišičaste“ kot drugod, da so mu grozili s pozivom pred mirovnega sodnika zaradi vdora na tuje zemljišče in uničevanja sena ter da je tvegal, da ga bo veter odpihnil v vodo. (Tate)

Menda je ob reki Hogsmill delal do 11 ur na dan, šest dni na teden, pet mesecev. Ko je novembra postalo vetrovno in je začel padati sneg, si je dal zgraditi kočo iz štirih pletenih lis, pokritih s slamo, da je lahko slikal naprej. (Wikipedia)

Enaka pozornost figuri in pokrajini je bistvena za prerafaelitski značaj slike. Svetle barve in skrbno opazovane podrobnosti dajejo naravi lastno moč. Tragedija se odvija med rastlinami, ki še naprej rastejo.

Millais je imel komaj 22 let. Rodil se je leta 1829 v Southamptonu in se pri enajstih letih vpisal v šole Royal Academy kot najmlajši učenec, kar so jih kdaj sprejeli; tam je spoznal Williama Holmana Hunta in Danteja Gabriela Rossettija, s katerima je ustanovil Prerafaelitsko bratstvo. (Wikipedia)

Kdo je poziral za Ofelijo?

Millais je figuro naslikal posebej v ateljeju, kjer je Elizabeth Siddal pozirala v kadi vode. Končna podoba združi skrbno urejeno pozo s pokrajino na prostem. Kar deluje lahkotno, temelji na dveh različnih vrstah opazovanja.

Model je bila Elizabeth Siddal, ljubljenka prerafaelitov, ki se je pozneje poročila z Rossettijem. Tate navaja, da je štiri mesece pozirala v kadi z vodo, ki so jo od spodaj ogrevale svetilke. Ko so svetilke nekoč ugasnile, se je hudo prehladila, njen oče pa je grozil s tožbo, dokler Millais ni privolil, da plača zdravniške račune. (Tate)

Obleka je bila prava starina. Marca 1852 je Millais zapisal, da je kupil „res čudovito starinsko damsko obleko“, vso posejano s cvetovi iz srebrnega veza, da bi jo naslikal za Ofelijo, in da ga je stala štiri funte, „čeprav je stara in umazana“. (Tate)

Kaj pomenijo cvetlice na sliki Ofelija?

Cvetovi nosijo pomene in barve. Tate mak povezuje s smrtjo, marjetice z nedolžnostjo, mačehe pa z zaman izkazano ljubeznijo. Drobne podrobnosti povežejo naravo z Ofelijino zgodbo, ne da bi ves breg skrčile na en simbol.

Zapis Tate večino rastlin bere kot simbole. Vrtnice ob Ofelijinem licu in obleki ter poljska vrtnica na bregu morda spominjajo na to, da jo njen brat Laert imenuje „majska roža“. Vrba, kopriva in marjetica so povezane z zapuščeno ljubeznijo, bolečino in nedolžnostjo; vijolice, ki jih nosi kot verižico okoli vratu, lahko pomenijo zvestobo, čistost ali smrt mladih; po vodi pa plavajo spominčice. (Tate)

Slika povezuje opazovanje in literarno domišljijo. Vodo je mogoče proučevati in rastline poimenovati, figura pa pripada tragediji. Njihovo srečanje naredi prizor otipljiv in nelagoden.

Kako so Ofelijo sprejeli in kje je danes?

Ko so sliko leta 1852 razstavili na Royal Academy, so bili odzivi mešani. Kritiku časnika The Times se je zdelo sprevrženo, da je Ofelija potopljena v „zaraščen jarek“, in celo John Ruskin, ki je Millaisa podpiral in se mu je tehnika zdela izvrstna, je dvomil o izbiri pokrajine iz Surreyja. (Wikipedia)

Trgovec z umetninami Henry Farrer je sliko od Millaisa kupil že 10. decembra 1851 za 300 gvinej. Nato je prešla k zbiralcu B. G. Windusu, vnetemu kupcu prerafaelitske umetnosti, ki jo je leta 1862 prodal naprej za 748 gvinej. (Wikipedia)

Ofelija je bila del prvotnega daru sira Henryja Tata galeriji Tate Gallery, muzejski zapis o izvoru pa navaja, da jo je podaril leta 1894. Zbirčni zapis Tate jo navaja kot razstavljeno v Tate Britain. (Tate)

Njena podoba je segla daleč. Oblikovala je Ofelijino smrt v filmu Hamlet Laurencea Oliviera iz leta 1948, Kylie Minogue posnema to pozo v videospotu za pesem Nicka Cava „Where the Wild Roses Grow“, Lars von Trier jo prikliče v prologu svojega filma Melancholia iz leta 2011, leta 2025 pa se je Taylor Swift nanjo sklicevala na naslovnici albuma The Life of a Showgirl. (Wikipedia)

Odprta usta in roke ohranjajo našo pozornost pri življenju, ki še ni povsem zastalo. Okoliška lepota ne odpravi žalosti. Zaradi nje je nasprotje med figuro in živim bregom težje pozabiti.