Način zgodbe
Kiklop
Velikan prek cvetočega grebena opazuje spečo nimfo. Redon razliko v njuni velikosti in neuslišano ljubezen spremeni v sanjsko srečanje.
- Velikan kuka čez goro. Zaljubljen je.
- Eno ogromno oko. Za Redona je oko pogosto pomenilo dušo.
- To je Galateja, morska nimfa, ki spi. Ljubi drugega.
- Povsod sladke barve. Muzej pravi, da ga delajo še bolj grozečega.
- On je ogromen. Ona drobna. Med njima cela gora.
- Pri Ovidu njenega ljubimca zmečka pod skalo. Redon naslika le njegov pogled.
Kiklop je slika Odilona Redona iz obdobja okoli leta 1914, na kateri enooki velikan Polifem izza gore opazuje spečo morsko nimfo Galatejo; je v lasti Muzeja Kröller-Müller v Otterlu na Nizozemskem.
Kaj prikazuje Redonov Kiklop?
Nad grebenom se pojavi velikansko oko, medtem ko spodaj med cvetjem spi drobna postava. Redon kiklopa Polifema in morsko nimfo Galatejo postavi v pokrajino, ki se zdi del sanj. Razlika v njuni velikosti takoj vzbudi nelagodje.
Oko pritegne pozornost prej kot velikanovo deloma skrito telo. Njegovo temno središče izstopa pred obrazom toplih barv in bledim nebom. Zaobljena glava je lahko videti mila, nepremičen pogled pa tudi vsiljiv. Podoba dopušča oba odziva.
Zakaj je Kiklopovo oko tako veliko?
Galateja spi, ne da bi vedela za opazovalca nad seboj. Njeno bledo telo obdajajo goste barvne lise. Nasprotje med njenim počitkom in njegovo budnostjo daje prizoru napetost brez vidnega soočenja.
Velik del zgodbe pripoveduje barva. Cvetje, zeleni in rumeni odtenki ter meglene oblike se zlijejo v izmišljeno pokrajino. Namesto da bi opisovala prepoznaven kraj, pokrajina prepusti barvi in teksturi, da nosita razpoloženje srečanja.
Muzej Kröller-Müller nenaravno veliko oko imenuje najbolj opazni del slike in pojasnjuje, da je oko v Redonovem delu pogosto simbol človeške duše ter skrivnostnega, neznanega notranjega sveta. Oko torej morda opravlja dve nalogi hkrati: vohuni za Galatejo in odpira okno v velikanov lastni notranji svet. Muzej dodaja, da nenavadno svetle barve stopnjujejo grožnjo velikana, ali bolje rečeno, očesa. Sladkost cvetja nevarnosti ne izniči. Zaostri jo. (Muzej Kröller-Müller)
Kako je Redon zasnoval kompozicijo Kiklopa?
Razlika v merilu postavi ločuje. Polifem se dviga za grebenom, Galateja pa zaseda majhen zaveten prostor spodaj. Gora hkrati skriva velikana in postavlja oviro med njega in spečo postavo.
V mitu je Polifemova ljubezen do Galateje neuslišana: ona ljubi Akisa. Redon to širšo zgodbo pusti zunaj okvira. Osredotoči se na opazovanje in mitološko epizodo spremeni v srečanje, katerega izida ne vidimo.
Kaj se v mitu zgodi potem?
Kot simbolist je Redon notranje doživljanje raziskoval s fantazijo in namigi. Tu lahko preveliko oko postane več kot anatomska značilnost: opazovanju daje skoraj samostojno navzočnost. Bleščeča pokrajina nenavadni prizor naredi hkrati privlačen in vznemirljiv.
Redon zgodbo ustavi, preden postane nasilna. V Ovidovih Metamorfozah o tem, kar je sledilo, pripoveduje Galateja sama. Polifem, ki poje na hribu, jo zagleda z Akisom, iztrga iz gore ogromen kos in ga zaluča; skala mladeniča pokoplje. Izpod kamna pronica kri, Galateja pa stori edino, kar ji sojenice dovolijo: Akisa spremeni v potok, ki ohrani njegovo ime. Redon ni naslikal ničesar od tega, le opazovanje. Sliko, nastalo okoli leta 1914, približno dve leti pred slikarjevo smrtjo leta 1916, Muzej Kröller-Müller imenuje eno od mojstrovin simbolistične umetnosti. (Perseus Digital Library (Ovid, Metamorphoses 13))
Polifem ostane napol skrit za grebenom, Galateja pa spi spodaj. Razdalja med njima nas pušča v razmišljanju o njegovi budnosti, njeni nevednosti in lepoti pokrajine. Nobena sklepna gesta ne razreši teh nasprotujočih si vtisov.
Podrobnosti na kratko
Viri in nadaljnje branje
- Kiklop — Muzej Kröller-Müller
- Umetnikov življenjepis: Odilon Redon (Wikipedija, v angleščini)
- Kiklop (Wikipedija, v angleščini)
Prebrskajte vsako zgodbo o sliki · Pogosto zastavljena vprašanja